Občina Semič
Stran je v urejanju
Štefanov trg 9, 8333 SEMIČ

Črešnjevec pri Semiču

Vas je z več kot 100 prebivalcev ena večjih vasi v občini Semič. Leži ob regionalni cesti Semič – Krvavčji Vrh – Metlika. Ime je dobila po češnjah, ki so včasih tu dobro uspevale. Prvi pisni vir omembe vasi je iz leta 1593. Vas je znana po številnih znamenitostih: vražji kamen, vaška kapelica in vaška vrtača, iz katere so po ljudskem pripovedovanju vlekli konje na bezgov »šraif«. Od tod tudi vasi psevdonim – šraifarji.

Vrtača, ki se nahaja na sredi vasi Črešnjevec, je v daljni preteklosti predstavljala glavni vir vode in preživetja vaščanov. Ustni viri pravijo, da so ženske že v času Ilirskih provinc nosile vodo iz vrtače na glavah za Napoleonove vojake, ki so hodili po teh krajih. Vodo iz treh studencev so uporabljali približno do leta 1900, ko so se začeli pojavljati prvi vodnjaki. Vodni viri so bili leta 2012 obnovljeni.

V vasi je od septembra 1944 do aprila 1945 delovala partizanska evakuacijska bolnišnica Topolovec, v katero je bila vključena cela vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v bojih z okupatorjem v raznih krajih Slovenije, in jih preko partizanskih letališč na Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. 
(iz raziskovalne naloge Jane Jakša)

V sosednji vasi Krvavčji Vrh je znamenita cerkev svetega Florijana s protiturškim obzidjem. V vasi je zanimiva skupna štirna (vodnjak) in vodni bazen, katerega je zgradilo gasilsko društvo leta 1954.  

PO POTI HUMANOSTI – PARTIZANSKA BOLNIŠNICA »TOPOLOVEC«

V velikem naselju Črešnjevec je od 15. septembra 1944 do 27. aprila 1945 delovala slovenska vojaška partizanska evakuacijska bolnišnica z ilegalnim imenom postojanka Topolovec. Ustanovljena je bila potem, ko so zavezniki maja 1944 sporočili, da so v svoje bolnišnice v južni Italiji pripravljeni sprejeti ranjene borce. Hudo ranjeni borci in invalidi so potrebovali varno, dolgotrajno zdravljenje in ortopedske operacije ter pripomočke, česar jim partizanske bolnišnice niso mogle nuditi. Hitro so se pričele urejati evakuacijske baze in primerna letališča za umik ranjencev, invalidov, bolnikov in civilistov z ogroženih območij v Italijo in Dalmacijo. Zakaj je bil za
zbirno bazo z bolnišnico izbran ravno Črešnjevec? Odločili so dobra geografska lega, kratka razdalja desetih kilometrov do letališča Otok in Krasinec ter seveda prisotnost partizanskih enot v bližini, ki so bile sposobne varovati evakuacijsko bazo in letališči. Vsa vas je stopila skupaj in v zelo kratkem času uspela ustvariti znosne pogoje za sprejem, zdravljenje in oskrbo ranjencev iz različnih krajev Slovenije. Med njimi je bilo veliko težkih ranjencev, za katere se je bolnišnično osebje trudilo oskrbeti vsaj toliko, da bi bili sposobni preživeti prevoz v bolnišnice v južni Italiji. Vaščanom ni bilo lahko, saj je vojna že dolgo trajala in primanjkovalo je vsega: od hrane, zdravil, sanitetnega materiala itd. Ni bilo bolnišnične opreme: operacijskih miz, postelj, tudi elektrike ne. Pa so se hitro, složno in dobro organizirali vsi, od otrok do najstarejših. Iz Hluparjevega mlina na Krupi so dobili električno razsvetljavo, da so zdravniki lahko zahtevne posege opravili v soju močne svetlobe in ne ob medlem svetlikanju petrolejk kot v prvih dneh. Tudi bolnišnično opremo so izdelali, saj so sprva ranjenci ležali po vseh hišah kar po tleh. Poskrbeli so seveda tudi za kurjavo, da so ranjenci in drugi bolniki ležali na toplem. 

Zima je bila huda, saj je bila januarja 1945 debela snežna odeja. Mladina se je trudila na različne načine krajšati dolge dneve oskrbovancem, jim popestriti kakšno uro ali dve in jim povrniti žarek upanja v utrujene izpite oči: s kulturnim nastopom, s pripravo slavja ob praznikih ali pa vsaj s peko kakšnega priboljška. Naloga mladink, tudi v sosednjih vaseh, je bilo pranje povojev in perila v pepelnem lugu. Naporno, skrbno in natančno delo … Ampak povoji so zdržali dlje, kot bi danes v kakšnem pralnem stroju z dodatkom »vrhunskih« detergentov. Bolnišnica je postala v relativno kratkem času dobro organizirana v strogi tajnosti, zato ni bila nikoli odkrita in nikoli napadena. Poleg ranjencev je baza sprejela mnogo starejših, invalidov, žena, nosečnic in otrok … Tudi za te so poskrbeli vaščani s pomočjo sosednj ih vasi. Dojenčkom so pripravljali mlečno hrano. Varovance so prehranjevali predvsem s tem, kar so sami pridelali in zredili. Zdravniki in bolničarji so jim vračali njihovo »gostoljubnost« z nudenjem zdravniške pomoči. Tudi partizanski kuharji so se jim zahvalili s kakšnim priboljškom. 

Evakuacijsko bolnišnico so vodili dr. Pavel Kanc, dr. Marjan Žilič in dr. Zvezda Reja, trije od 267, predanih borbi za svobodo. Med njimi je bilo triindvajset tujih zdravnikov, tudi dr. Rogers Lindsay, kirurg angleške armade, ki je bil navdušen nad organizacijo partizanskega zdravstva. O tem pisal in kar je najpomembneje, od zaveznikov je priskrbel precejšnjo pomoč v zdravilih. Dvajset jih je izgubilo življenje na bojiščih, petindvajset so jih sovražniki umorili kot talce ali jih je smrt doletela v taboriščih. Mislim, da je prav, da se ravno na tem mestu vsaj v številkah zahvalim vsem padlim (410 padlih je delovalo v partizanskem zdravstvu; to so bili zdravniki, medicinci, bolničarji, higieničarji) in preživelim zdravstvenim delavcem za njihovo požrtvovalnost, humanost, solidarnost, tovarištvo in nesebično pomoč v enem od najtežjih obdobij slovenske zgodovine.

Na urejeno letališče Otok in pozneje na Krasinec so domačini vozili ranjence in težke invalide z lojtrniki in z volovsko vprego. Za vaščane je bilo to sila odgovorno in tvegano opravilo. Tvegano zato, ker je nemški okupator letališče večkrat  napadel z letali. Marsikomu od njih se je dobesedno trgalo srce, ko so ranjenci stokali od bolečin zaradi jamaste in blatne ceste in neudobnega ležišča. Z Otoka in Krasinca so zavezniška letala do konca aprila 1945 odpeljala okoli 2800 oseb. Med njimi so bili tudi zavezniški vojaki. V začetku zadnjega leta vojne so se odvijali še transporti v Dalmacijo v bolnišnici Novigrad ter Zadar, in to v izredno težkih zimskih razmerah z vozili in tudi peš. Konec marca so zavezniki tja odpeljali še okoli 2000 otrok, žena in starcev, ki so bili ogroženi zaradi zaključnih bojev in okupatorjevega umika ravno prek slovenskega ozemlja.

Zapisala: Rosa Mohar

Kontakt:
Muzejska zbirka partizanske bolnišnice Topolovec, Črešnjevec pri Semiču 1, 8333 Semič
Sonja Škof - tel. 040-691-612, e-mail: sonya.skof8@gmail.com

Znamenitosti v regiji

Piškotki
Spletno mesto za polno delovanje uporablja piškotke.
Spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov.
Nekateri piškotki so bili morda že servirani v skladu z zakonodajo.
Za več informacij si preberite Pravilnik o piškotkih.
Ali se strinjate, da spletno mesto uporabi te piškotke?