Dragi občanke in občani Občine Semič.
Naokoli je še eno šolsko leto in naši otroci so se podali novim počitniškim dogodivščinam naproti. Narava, sonce, morje in gore že čakajo, da iz njih vsi skupaj zajamemo novih moči za jesenske dejavnosti.
Veselje mi je bilo biti navzoča na valeti devetih razredov, uživati v pestrem programu, ki so ga ob podpori šole ustvarili sami devetošolci. Iz številnih priznanj in pohval sem lahko občudovala, kaj vse zmorejo naši otroci, kje vse so aktivni in dejavni. Vrhunec prireditve je bila podelitev najvišjega priznanja šole, Znaka OŠ Belokranjskega odreda Semič, ki sta ga prejela dva učenca.
Ob tem, ko sem jih opazovala na odru, so mi spomini odtavali v koronski čas, ko smo te iste, danes vzorne in odlične učence, omejevali v njihovem izobraževalnem procesu, čeprav so do njega imeli vso ustavno pravico. Eden od prejemnikov prestižnega Znaka šole namreč večino šolskega leta ni smel vstopiti v zaklenjeno šolsko stavbo in skupaj s sošolci sodelovati pri pouku. Zakaj? Samo zato, ker bi moral upoštevati ukrepe, ki niso imeli prav nobene zakonske, niti ustavne podlage in danes vidimo, da so še najbolj služili interesom kapitala. Žal se tu kot odrasla skupnost nismo izkazali. Namesto, da bi mladim, uspešnim in obetajočim učencem nudili vso podporo pri gradnji njihove samozavesti in znanja, smo v njih ubijali duha in jim na različne načine dajali vedeti, da ne sodijo v našo skupnost. Ker smo gledali stran in nemo sprejemali vse, četudi je bilo skregano z zdravo pametjo, smo to trpinčenje sami omogočali in celo podpirali. Iz zgodovine vemo, da je bila izolacija najhujša kazen, mi pa smo dopustili ločevanje naših otrok, ki so le hoteli biti v razredu, se učiti zanimivih stvari in se družiti s sošolci. Danes se obnašamo, kot da tega nikoli ni bilo. Ali smo res tako hitro pozabili? Ali bo čas zacelil rane teh mladih ranjenih src?
Zato se v imenu lokalne skupnosti iskreno in javno opravičujem vsem učenkam in učencem OŠ Belokranjskega odreda Semič, ker se kot skupnost nismo dovolj potegnili zanje, nismo stopili skupaj, da bi jih zaščitili. Naj se kaj takega nikoli več ne ponovi. Kajti naši otroci so naše največje bogastvo, ki ga moramo zares varovati, ne le o tem govoriti, nazadnje pa jih za ceno lastnega udobja nemočne »pustiti na cedilu«.
Polona Kambič, županja
