Duševno zdravje: samoumevna dobrina ali soodgovornost vsakega posameznika?

Duševno zdravje: samoumevna dobrina ali soodgovornost vsakega posameznika?

V zadnjih desetletjih opažamo precejšnjo rast proaktivnega vedenja na področju telesnega zdravja – ljudje se ukvarjajo z različnimi oblikami športa, polagajo več pozornosti na zdravo prehrano, se udeležujejo rednih sistematičnih pregledov in presejalnih testov, poznajo kar nekaj zgodnjih opozorilnih znakov različnih bolezni. Predvsem se je izboljšalo zavedanje lastne odgovornosti za dobro fizično zdravje. Ludje prevzemajo vse bolj aktivno vlogo pri doseganju in ohranjanju kar se da visokega nivoja telesnega zdravja. Žal tega ne moremo trditi tudi za področje duševnega zdravja. Le-to pri ljudeh pogosto ostaja na nivoju samoumevne dobrine in je kljub določenim spremembam še vedno ujeto v primež stigme in tabujev. 

Dostopnost do služb, storitev in programov na področju duševnega zdravja je zelo različna. Določene regije znotraj države pri tem še dodatno negativno izstopajo. V takih okoliščinah je preventivni vidik, ki ga omogoča večja prokativnost posameznikov, izjemnega pomena. Za svoje dobro počutje lahko v resnici naredimo ogromno. Z aktivacijo svojih notranjih virov lahko tudi ključno pripomoremo k hitrejšemu, uspešnejšemu in predvsem manj napornemu okrevanju tudi v primeru, ko že pride do težav v duševnem zdravju.

Pogosto se zgodi, da v času, ko so težave na področju dobrega počutja že kar očitno prisotne in pereče, pri sebi ali pri bližnjih uspemo za nazaj identificirati kar nekaj opozorilnih znakov. Ti so v resnici že tedne, lahko pa tudi mesece vnaprej opozarjali na prihajajoče poslabšanje stanja – vendar jih sproti nismo opazili oz. jih nismo znali ali celo želeli pravilno razumeti. Zato je izrednega pomena, da znamo biti pozorni na različne opozorilne znake, ki nakazujejo možnost težav na tem področju:

• vedenjske spremembe: opazimo postopne ali nenadne spremembe v tipičnem vedenju – to se zdi netipično, lahko tudi neskladno s posameznikovimi dotedanjimi vrednotami in načeli
• spremembe razpoloženja: oseba se zdi netipično jezna, tesnobna, razdražljiva ali nihajoča v razpoloženju – vidi se, da oseba pogosto s težavo nadzoruje jezo in se težko pomiri, lahko ima težave z nespečnostjo ali izbruhi jeze
• izogibanje stikom in dejavnostim: posamezniki se umikajo družinskim članom in prijateljem in/ali opuščajo aktivnosti, v katerih so prej uživali, v skrajnosti lahko celo prenehajo hoditi v službo ali šolo – pri tem gre za opazno spremembo v primerjavi z običajnim vedenjem in ne za bolj zadržano vedenje, ki je pri nekaterih stalna značilnost
• opuščanje skrbi zase in tvegano vedenje: različne oblike opuščanja skrbi in nege, npr. opuščanje higiene, zloraba drog ali alkohola ter večkratno udeleževanje v nevarnih in avtodestruktivnih aktivnostih
• prežetost z brezupom in nezmožnost soočanja s situacijami: nezmožnost optimizma v povezavi s podaljšanim žalovanjem, občutki manjvrednosti ali krivde

Če katero od omenjenih sprememb opazimo pri svojih bližnjih in ljudeh okoli sebe, se sicer z občutkom, vendar brez zadržkov pogovorimo o tem. Oseba sama morda niti ne opazi, da se z njo nekaj dogaja. Vsekakor je prav, da skrbimo drug za drugega in si pomagamo oz. bližnjemu ponudimo pomoč. Od sogovornika pa je potem odvisno, kaj bo s tem naredil. Prav tako pomembno pa je tudi opazovanje lastnega vedenja in počutja, da pravočasno opazimo določene spremembe. Takrat je čas, da nekaj v zvezi s tem tudi ukrenemo.

Izraz samopomoč se nanaša na dejanja in korake, ki jih posameznik lahko naredi v želeni smeri sam ali s pomočjo ustrezne literature. Gre za razne priročnike, precej kvalitetnega gradiva pa se najde tudi na internetu. Bistvo je v tem, da posameznik zavzame neko širšo perspektivo ter si zastavi primerne (realne in uresničljive) cilje na različnih želenih področjih. Lahko gre za oblikovanje nekih novih navad ali vedenj, npr. bolj zdrav življenjski slog ali bolj asertivno vedenje, lahko pa gre tudi za izboljšanje počutja skozi zmanjševanje nekih že prisotnih težav, kot so tesnoba, trema in podobno. Vsekakor je bolje storiti vsaj nekaj, karkoli po svojih najboljših močeh, kot pa križem rok čakati in svoje dobro počutje ter duševno zdravje v celoti pasivno prepustiti zunanjim dejavnikom.

Samopomoč se, kot že rečeno, začne pri dobri preventivi; pomembno je, da skrbimo zase vsak dan sproti. To storimo kozi področja kot so zdrava prehrana, ustrezen ritem spanja, ustrezna telesna kondicija, redni obiski referenčnih ambulant ter sistematskih pregledov, zmanjševanje stresnih dejavnikov, zadovoljivi in prijetni odnosi ipd. Vendar pa to včasih ni dovolj, saj nam življenje vedno znova zastavlja nove izzive.

Nekateri z lahkoto poiščejo pomoč, pa naj si gre za uslugo, mnenje ali pomoč pri zahtevni zagati. Veliko pa je tudi takih, ki to storijo zelo težko ali pa sploh ne. Pri tem gre lahko za različne vzroke in ozadja; lahko gre za občutke sramu in mnenje, da mora vsak sam poskrbeti za svoje težave. Lahko gre za prepričanje, da je prositi za pomoč znak šibkosti, nedoraslosti ali nesposobnosti. Vse to so zmotna prepričanja, ki neredko posameznike sčasoma potisnejo v hude in neobvladljive stiske. Vsi smo namreč zgolj ljudje in vsi se soočamo z različnimi težavami v življenju. Vsi se vedno znova učimo soočati z raznoraznimi situacijami in izzivi.

Pri reševanju težav in soočanju z izzivi si zelo pogosto lahko pomagamo s preprostim postopkom v petih korakih. Pri tem velja opozoriti na cikličnost postopka; po evalvaciji je pogosto dobro postoriti še kaj, saj nam vsaka izkušnja prinese nova znanja in pogled na problem.

1. Definiranje težave: Kaj točno je težava? Kako jo lahko čim natančneje opišem?
2. Analiza težave: Kakšni so vzroki za nastanek težave in kakšne so posledice? Kako težava vpliva na moje življenje? Kako ta težava vpliva na ljudi okoli mene? Jo sam ustrezno zaznavam ali mi o njej poročajo predvsem drugi?
3. Iskanje rešitev: Na katere vidike težave lahko vplivam? Sem se že kdaj soočal s čim podobnim? Komu se lahko obrnem po nasvet ali pomoč? Katera rešitev ponudi največ učinka? Kako bi možne rešitve vplivale na ljudi okoli mene?
4. Izvedba: Kako lahko izvedem izbrano rešitev oz. rešitve? Kakšen je bil učinek?
5. Evalvacija: Je bil cilj v celoti ali deloma dosežen? Lahko storim še kaj? Sem sploh ustrezno definiral težavo in načrtoval rešitve?

Samopomoč pa ne pomeni, da moramo svoje težave naslavljati in reševati sami. Ljudje okoli nas nam lahko ponudijo zelo velik vir podpore, spodbude in tudi novih idej, kako si pomagati. Velikokrat nam lahko pomaga že zgolj to, da svoje občutke in misli v pogovoru ubesedimo. Ko se slišimo govoriti o kakšni stvari, se nam marsikaj potem zdi čisto drugače.

Včasih so težave resnejše narave in presegajo običajne vire pomoči. Tudi v tem primeru obstaja več učinkovitih možnosti, prva med njimi pa je seveda ustrezna strokovna pomoč. Brez zadržkov se pogovorite s svojimi osebnimi zdravniki ali pa preko spleta in drugih virov poiščite primerno specializirano pomoč s področja duševnega zdravja. Pri tem pa bodite previdni in preverite, da gre za kvalitetno, strokovno in preverjeno obliko pomoči. Izogibajte se izvajalcev, ki vam ponujajo čudežne rešitve preko noči ali pa magične predmete in stavke, ki naj bi vam brez resne aktivacije ter sprememb v vedenju in ravnanju pomagali do boljšega počutja. Tako kot so znali včasih reči – brez muje se še čevelj ne obuje. In to drži tudi pri dobrem počutju.

NIJZ, OE Novo mesto