Naselje ima ime po dveh ponikvah (odprtina v kraških tleh, v katero ponikne voda). Nemško ime izhaja iz »Eben des Poar«. Večji del kotline so pokrivale košenice, obdajali pa so jo mešani gozdovi. Peščena zemlja ni bila najbolj rodovitna.
Okoli leta 1450 naj bi že obstajal zaselek, eden najstarejših v osrčju roških gozdov. Leta 1770 je imela vas 12 hiš in leta 1937 samo še 8 z 32 prebivalci. Največ prebivalcev je imel v prvi polovici 19. stoletja in sicer okoli 100. V veliki večini so bili ves čas Kočevarji. Podružnična cerkev sv. Trojice je verjetno stala že v začetku 18. stoletja.
Travniki in dobri vodni viri so omogočali preživljanje z živinorejo. Dva studenca in luža pa so ob hudi suši pogosto presahnili, zato so vodo vozili celo z oddaljenih Vrčic. Leta 1859 so enega izmed studencev, iz katerega so nosili vodo, obzidali v obliko cisterne.
Tik pred drugo svetovno vojno je začela z delom parna žaga, ki pa je bila med vojno uničena. Žago je postavil domačin Brinskelle, da bi razžagani les lažje odpeljali iz vasi, ki je bila zaprta in težko dostopna.
Razvaline vasi, ki je bila leta 1942 požgana in 1955 uradno ukinjena, so uporabili tudi za gradnjo gozdnih cest.
